Kako pridemo do diagnoze: laktozna intoleranca?

Najpreprostejši način je seveda domač preskus. Če imamo težave, ki bi bile skladne z laktozno intoleranco (napenjanje, plini, driske itd), se za teden dni popolnoma odpovemo mleku, po možnosti pa tudi vsem mlečnim izdelkom in tisti predelani hrani, ki lahko vsebuje laktozo. Po par dneh bi se morale težave umiriti. Po enem tednu pa zjutraj na tešče popijemo pol litra mleka in se opazujemo. Če bomo končali na stranišču, je to že skoraj zanesljiv dokaz za škodljivost navadnega mleka. Naslednji dan enako preskusimo še mleko brez laktoze, po katerem ne bi smeli imeti težav.

Najpogosteje uporabljana možnost je krvni laktozni tolerančni test, za katerega se dogovorimo z zdravnikom. Na tešče pridemo v ambulanto ali laboratorij, kjer nam odvzamejo kri in v njej določijo koncentracijo krvnega sladkorja - glukoze. Potem spijemo kozarec raztopljenega mlečnega sladkorja in čez 1 uro (ter ponovno čez dve in tri ure) nam vnovič vzamejo kri. Če koncentracija glukoze v krvi ne poraste primerno, vemo, da se laktoza ni razgradila in vsrkala v telo. Obenem pa nam lahko tudi težave potrdijo, da gre res za laktozno intoleranco.

Specializirani centri uporabljajo vodikov dihalni test. Prav tako pridemo na pregled tešči, spijemo kozarec raztopljene laktoze, po tem pa 4 ure vsake pol ure pihnemo v posebno vrečko. Če se laktoza normalno prebavi, se ne zgodi nič. Če pa gre za laktozno intoleranco, se postopno pojavijo plini v črevesju ali prebavne motnje. Plini se deloma prenesejo v kri in izločijo v izdihanem zraku. Če torej pride do primernega porasta plinov v izdihanem zraku, vemo, da se laktoza ni v celoti prebavila.

V zadnjih letih obstaja – sicer bolj v študijske namene – tudi možnost genetskega testiranja. Identificirano je bilo že več variant genov, ki so povezani s primarno laktozno intoleranco. Takšne gene lahko določimo s precej dragimi laboratorijskimi testi krvi ali drugih telesnih tkiv.

Če se zaradi prebavnih težav znajdemo na endoskopskem pregledu zgornjih prebavil (gastroskopiji), se lahko pri tem odvzame tudi vzorček sluznice tankega črevesja in pod posebnimi pogoji pošlje v laboratorij, kjer neposredno določijo aktivnost encima laktaze. Če je ta zmanjšana, bolnik ne more dobro prebaviti mlečnega sladkorja.
Prednosti in slabosti posameznih testov

Domači preskus je seveda najlažje izvedljiv in najpreprostejši, vendar tudi najmanj zanesljiv. Velikokrat ni zadosti, da iz prehrane odstranimo samo mleko, saj se z laktozo srečamo tudi v številnih predelanih prehranskih izdelkih. Če iz prehrane poskusno ne odstranimo vse laktoze, težave ne preminejo in živimo lahko v lažni veri, da niso povezane z laktozo. Po drugi strani pa tudi povratek težav po obremenitvi z mlekom ni značilen samo za laktozno intoleranco, ampak gre lahko tudi za druge bolezni, npr. alergijo za mlečne beljakovine.

Krvni laktozni tolerančni test je najlaže dostopen, vendar pa meri le sladkor v krvi, kar pa ni povezano z bolnikovimi težavami. Vrednost glukoze v krvi je odvisna še od drugih dejavnikov, zato lahko večkrat pride do lažno pozitivnih ali lažno negativnih izvidov.

Vodikov dihalni test je v svetu najpogosteje uporabljan test, ker beležimo neposredno nastajanje plinov, ki bolniku tudi delajo težave. Žal pa je zamuden, težje dostopen in dražji.

Genetski testi in laboratorijsko določanje aktivnosti laktaze pa je sploh dosegljivo predvsem v okviru različnih študijskih raziskav in ni v splošni uporabi.

Jasna Volfand, dr. med., spec. int. med.